Gaucherjeva bolezen pomeni prirojeno pomanjkanje za organizem zelo pomembne beljakovine glukocerebrozidaze. Zaradi pomanjkanja te beljakovine pri gaucherjevih bolnikih prihaja do prekomernega kopičenja razgradljivih produktov masti, posebno v jeterih, vranici in kostnem mozgu.
Simptomi gaucherjeve bolezni
Krvna slika
Notranji organi
Notranji organi
Gaucherjeva bolezen je zelo redka dedna bolezen. Je posledica mutacije v genu za glukocerebrozidazo. Glukocerebrozidaza je encim, ki je odgovoren za razgradnjo glukocerebrozida. Ta maščoba je produkt odmrlih rdečih in belih krvnih celic. Zaradi odsotnosti oziroma nefunkcionalnosti glukocerebrozidaze se glukocerebrozid ne razgrajuje, ampak se kopiči v celicah, imenovanih tkivni makrofagi. Ko je nerazgrajene maščobe v celicah zelo veliko, te postanejo velike, okrogle in niso več sposobne opravljati svojih nalog. Imenujemo jih gaucherjeve celice. Največ jih je v kostnem mozgu, vranici in jetrih, kjer onemogočajo normalno delovanje teh organov. Običajno so pogosti zlomi kosti ter povečana jetra in vranica tudi med prvimi znaki, zaradi katerih zdravnik posumi na to bolezen.
Ločimo tri tipe gaucherjeve bolezni:
TIP 1
zmanjšana je encimska aktivnost, ne pa njegova koncentracija v lizosomu. Znaki, ki so anemija, trombocitopenija, levkopenija, povečana jetra in vranica, zmanjšanje kostne mase, se lahko pokažejo šele v odrasli dobi.
TIP 2
poleg povečanja jeter in vranice se pojavijo še okvare centralnega živčnega sistema, zaradi česar bolniki redko živijo več kot dve leti.
TIP 3
znaki so podobni kot pri tipu 1, prisotne pa so tudi nevrološke motnje, ki se z leti večajo.
V Sloveniji je trenutno poznanih 13 primerov tipa 1 gaucherjeve bolezni, po predvidevanjih pa je na svetu okoli 40.000 obolelih.
Močno prevladuje tip 1, nevropatološke oblike se pojavljajo le pri 5-10 % bolnikov.
Zdravljenje
Potekajo številne raziskave in klinične študije novih zdravil in oblik zdravljenja (npr. genska terapija).
V Evropski uniji so odobrena zdravila za:
encimsko nadomestno zdravljenje (enzyme replacement therapy, ERT)
zdravljenje z zmanjšanjem substrata (substrate reduction therapy, SRT)
Encimska terapija
Namen encimske terapije je manjkajoči ali neaktivni encim nadomestiti z aktivnim. Prvi klinični poskusi so se pojavili sredi 70. let, v splošni uporabi pa je ta terapija od leta 1991. Encime so sprva pridobivali iz človeških placent, od leta 1994 pa je na voljo tudi biotehnološki proizvod, pridobljen iz tkivne kulture ovarijev kitajskih hrčkov, kamor so prej vnesli človeški gen za glukocerebrozidazo. Učinkovitosti placentalnega in rekombinantnega encima sta primerljivi.
Terapija je omejena na tip 1 in tip 3 gaucherjeve bolezni, vendar so pri tipu 3 problematični nevrološki simptomi, saj encim ne more učinkovito doseči centralnega živčnega sistema. Izboljšanje, ki ga prinese encimska terapija, se pozna predvsem pri zmanjšanju povečanih jeter in vranice ter krvni sliki. Drugi koristni in neželeni učinki terapije so zelo raznoliki in odvisni od stanja posameznega bolnika.
Encim se v telo vnaša intravenozno, in to običajno vsakih 14 dni, saj je akumulacija glukocerebrozida pri bolezni tipa 1 zelo počasna. Na encimski terapiji je danes več kot 2000 bolnikov.
Dednost
Gaucherjeva bolezen je avtosomna in se deduje recesivno. Avtosomno-recesivno dedovanje se pojavlja pretežno pri presnovnih boleznih, med katere uvrščamo tudi gaucherjevo bolezen.
Vsak človek nosi v svojem genetskem zapisu dva gena za glukocerebrozidazo (od očeta in od matere). Če sta oba okvarjena, se izrazi bolezen, če pa je okvarjen le eden, je taka oseba prenašalec bolezni. Prenašalci sicer proizvajajo manj encima kot je običajno, vendar še vedno dovolj, da ne kažejo bolezenskih znakov.
Spodnja shema prikazuje dedovanje okvarjenega gena pri različnih kombinacijah partnerjev:
1. Bolnik in zdrav partner
Vsi otroci so prenašalci
2. Prenašalec in zdrav partner
50% otrok je prenašalcev
50% otrok je zdravih
3. Prenašalec in bolnik
50% otrok je bolnih
50% otrok je prenašalcev
4. Prenašalec in prenašalec
25% otrok je bolnih
50% otrok je prenašalcev
25% otrok je zdravih
5. Bolnik in bolnik
Vsi otroci so bolni